Z Dunaja je prišel v Bonn ob Renu na mesto dostojanstvenega škofa volilnega kneza mladi duhovnik Ernst Ferdinand Waldstein. Bil je prijatelj najmlajšega sina Marije Terezije, nadvojvode Maxa, ki je bil njegov zaščitnik. Tam se je seznanil z mladeničem, članom dvornega orkestra. V njem je spoznal velik glasbeni talent, zato je pisal Karlu Lichnowskemu in ga prosil za zaščito mladega glasbenika. Po smrti cesarja Leopolda II., ko je bil Dunaj še odet v črnino, je mladenič prišel v avstrijsko glavno mesto, kjer ga je sprejel Lichnowski. Ker se je hotel prepričati, ali gre res za tako izjemnega glasbenika, je naslednji dan priredil manjši koncert, na katerem bo s prijatelji podal svojo oceno.
Drugo jutro se je v dvorani za klavir usedel mladi pianist in pričel igrati. Prsti so udarjali po tipkah, kot bi kazali na njegovo divjo naravo. Poslušalci so v njem videli nebrzdanega fanta, ki mu je manjkala olika. Ko je končal, je samo nemo obsedel za klavirjem in strmel v prazno. Tišino, ki je nastala, je presekala princesa, ki je rekla, kako so pretreseni nad njegovim božanskim navdihom. Potem je pristopil Lichnowski in namenil pianistu nekaj besed. "Moj dragi Beethoven, nikoli nisem slišal česa podobnega. Od srca se vam zahvaljujemo. Ta hiša je sedaj vaša in vi ste naš prijatelj." Beethoven se je na kratko zahvalil in hitro odšel, nek gost pa je zašepetal: "Sveta nebesa, kakšen neotesanec!" Princesa je odgovorila, da to morda je, da pa je resnični genij.
Kot so gostje kasneje razpredali, je Beethoven povsem poteptal pravila glasbe s svojim revolucionarnim igranjem. Ker so takrat na Dunaj prišle novice o negotovi usodi francoskega kralja Ludvika XVI. in kraljice Marije Antoinette, so videli v tej glasbi povezavo z revolucijo. Zaradi te je imel celo Lichnowski nekaj težav. Med gosti je bil tudi mlad skladatelj, ki je igral violinčelo. Po koncertu je šel proti domu in v samotni ulici naletel na Beethovna. Sprva sta bila drug do drugega nekoliko nezaupljiva, potem pa se je med njima razvil prijeten klepet, ki sta ga zaključila s skupno večerjo. Ker je Beethoven v dvorani slišal pripombo, da je igral naučeno, je novemu znancu rekel, da bo prihodnjič improviziral igranje na temo, ki mu jo bodo izbrali sami.
Naslednji dan, ko so imeli pri Lichnowskem vajo, je v dvorano stopil Beethoven. Usedel se je v kot in jih poslušal. Ko so končali, jim je polaskal za dobro interpretacijo, je pa povedal par stvari, ki bi jih lahko izvedli bolje. Nato jih je vprašal za tri teme, katerim je dodal še svojo, se usedel za klavir in pričel z igranjem. Njegovi prsti so izvabljali iz klavirja nekakšen ognjemet, v katerem so se prelivali navdušenje, inteligentnost in občutljivost. Bilo je pravo umetniško zmagoslavje. Žongliral je s temami, ki so mu jih določili, na koncu pa improvizacijo okronal s preletom svojega motiva. Ko je z igranjem končal, so se vsi zgrnili okrog klavirja in mu čestitali. Lichnowski je bil ves iz sebe in rekel, da je Beethoven novi Mozart.
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na
startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
