Prvi del
15. aprila 1452 se je seru Pieru di Bartolomeu iz Vincija in Chaterini rodil nezakonski sin Leonardo. Ser je bil že nekaj rodov nazaj naziv moških, ki so bili potomci notarja Micheleja da Vincija. Pierov oče Antonio s Chaterino ni bil zadovoljen in je sina Piera, ki so mu rekli Acchattabriga, hitro poročil z mlado Florentinko Albiero. Piero je najel hišo v Firencah in bil odločen, da bo tam obogatel. Ko je bil Leonardo še majhen deček, je veliko časa preživel pri dedku in stricu Francescu, ki je bil le sedemnajst let starejši od nečaka. Bil pa je njegov učitelj in mu v naravi razložil marsikatero skrivnost.
Ko so se preselili v Firence, se je Leonardo učil flavto in slovnico. V mestu je bilo polno rokodelcev in raznih umetnikov, vladal pa mu je Cosimo Medičejski. Oče mu je namenil, da bo postal notar, kar je bilo že tradicionalno za prvorojence. Toda Leonardo je začutil, da ga privlači nekaj drugega. Zelo rad je zahajal v razne delavnice in cerkve, v katerih je bilo veliko slikarjev in kiparjev. Leta 1464 je umrl Cosimo Medičejski, leto za njim pa še Leonardova mačeha Albiera. Oče Piero se je po smrti žene poročil s šestnajsletno Francesco in jo namenil za novo mamo trinajsletnemu sinu.
Delavnice so vodili mojstri, ki so imeli več pomočnikov. Med njimi je bila določena hierarhija. Eno takšnih je imel umetnik Andrea di Cione, ki so ga klicali za Verrocchia. V njej je delal tudi nadarjeni pomočnik Sandro Filipeppi z vzdevkom Botticelli. Nekoč se je pri mojstru oglasil notar Piero in mu dal v oceno nekaj sinovih risb. Ko si je Verrocchio ogledal Leonardove stvaritve, je rekel očetu, naj ga kar pripelje k njemu. Ko se je vrnil domov, je vprašal sina, kaj bi rad postal, notar ali slikar. Po zatrditvi, da hoče postati slikar, ga je oče odpeljal v delavnico Andree Verrocchia.
Mojster je dobil naročilo, da je za katedralo Santa Maria del Fiore izdelal pozlačeno bakreno kroglo. Ko so jo z raznimi škripci in vzvodi dvigovali visoko na tlemi, si je Leonardo vse zabeležil. Mojster mu je dal v delo tudi sliko angela, drugega pa se je lotil sam. Ko je kasneje Leonardov prijatelj vzkliknil, da je pomočnikova slika lepša od mojstrove, je Andrea pobožal Leonarda, prelomil svoj čopič in ga odvrgel za vedno. Ali je šlo za resnični dogodek ali samo za legendo, se ne ve zagotovo. Res pa je, da je, ko je bila zgodba čez leta objavljena, Leonardo še živel, a je ni ovrgel. Kakorkoli že, Andrea di Verrocchio je bil velik umetnik, ki je inovativno združil like z naravo. Taka umetnost je dosegla najvišji izraz v Leonardovi sliki Devica v votlini. Pri tem je imel kar nekaj pripomb na slike prijatelja Sandra Botticellija.
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na
startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
