Leyden
Pred svojo skromno hišo sta sedela Harmen van Rijn in njegova žena Nelie in govorila o svojih otrocih. Najstarejši je bil Adrien, ki je bil čevljar, za njim pa je prišel na svet Gerrit, ki se je nekoč poškodoval in je bil na plečih staršev. Šestnajstletni Cornelis je bil za svoja leta zelo močan in bo nekoč prevzel očetov mlin. Bila sta še Willem in najmlajši Rembrandt ter hčeri Machteld, ki je bila že poročena in njun najmlajši otrok, Lisbeth, stara šele deset let. Oče je vse dneve trdo garal, da je preživljal svojo družino in odkupoval mlin, v katerem je delal. Rembrandt, ki mu je bilo štirinajst let, se je vrnil domov in takoj odšel k Hendricksnom po Lisbeth. Njihov najstarejši sin Jan, ki je bil Rembrandtov vrstnik, je odhajal naslednji dan v Amsterdam, kjer se bo učil za slikarja. Ta misel je bila zelo všeč Rembrandtu, čeprav mu je oče namenil vlogo učenjaka.
Leyden je bil v tistem času drugo največje nizozemsko mesto. V njem sta bila razvita tkalstvo in pivovarstvo. Rembrandt je hodil na tamkajšnjo Akademijo, ki je bila nekakšna naša srednja šola. Bil je zelo bister in je imel lepe ocene, čeprav se ni dosti učil. Zaradi Janovega odhoda k slikarskemu mojstru ga je bolj zanimalo risanje. Kot štirinajstletnik se je brez učitelja lotil portretov, risal pa je tudi domači mlin in tihožitja.
Ko je zbolel njegov oče, ga je mama poslala v apoteko po mazilo. Tam je na steni zagledal lepo sliko in povedal gospodu Porretu, da mu je zelo všeč. Apotekarja je pripomba presenetila, saj mu umetnine slikarja Jorisa van Schootna ni pohvalil še nihče tako kot ta štirinajstletni deček. Zato se je z njim spustil v dolg klepet, med katerim je Rembrandt nadvse užival. Z mazilom se je vrnil domov precej pozno, nanj pa se je vsula ploha maminih očitkov.
Prišla je zima in pred šolo so se učenci kepali. Ko se jim je pridružil tudi Rembrandt, je prišel na dvorišče rektor Letting. Ravno takrat je s svojo močno šapo mladi van Rijn zalučal veliko gmoto stisnjenega snega, ki je priletela rektorju naravnost v obraz. Zaradi silovitega udarca je padel po tleh, ko pa se je le pobral, je ukazal, naj se javi tisti, ki je kepo zalučal. Precej časa je vladala tišina, saj si Rembrandt ni upal priznati, kaj je storil. Potem pa se je javil prvošolec Adrien Adriaens in prevzel nase krivdo. Rektor ga je odvedel v svojo pisarno. Ko je Rembrandt začutil številne očitke sošolcev, je odšel za njima in povedal, da je kepo vrgel on. Rektor je bil besen in je s palico nasekal malega Adriena, par udarcev pa je dobil tudi Rembrandt. Po šoli sta šla Adrien in Rembrandt skupa proti domu. Mali upornik je povedal, da se je javil zato, da bi ga rektor vrgel iz šole, v katero ni maral hoditi.
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na
startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
