Začetki
V dvajsetih letih devetnajstega stoletja so v Padski nižini fantje cele dneve delali na polju. Giuseppe Verdi, ki se je rodil 10. oktobra leta 1813, je imel to srečo, da je bil orglar v rocolski cerkvi in se je težkemu delu večkrat izognil. Njegov oče Carlo je bil gostilničar in je zaslužil le toliko, da je družina nekako shajala. Ko je bil sin še manjši, mu je kupil spinet, potem pa mu dovolil, da se je šel šolat v Busset. Instrument mu je kupil zato, ker je sam čutil nagnjenje do glasbe. In ta glasba ga je pripeljala od vasice v Emiliji na oder milanske Scale. V času odraščanja v njem ni bilo zaslediti namiga o glasbeni genialnosti. Značajska odlika, strogost in človeška krepost so bile pred prirojeno umetniško nadarjenostjo.
Starša v Verdijevem življenju nista bila močno prisotna, čeprav sta umrla dokaj stara. Leta 1849 sta se naselila blizu Sant' Agate in tam tudi umrla. Mati Luigia pri štiriinšestdesetih, malo pred krstno predstavo Rigoletta, oče pa je dočakal dvainosemdeset let. To je bilo v Don Carlosovem letu 1867.
Jeseni leta 1823 se je Giuseppe vpisal na gimnazijo v Busset. Tja ga je napotil kanonik Pietro Seletti, ki je bil profesor na tamkajšnji gimnaziji. Za glasbo sta skrbela Ferdinando Provesi in Antonio Barezzi, ki sta mladega Verdija povlekla v to vrsto umetnosti. Seletti je po dveh letih spoznal, da je dvanajstletnikova duša bolj vdana glasbi kot veri. Ko so v cerkvi nenadoma ostali brez orglarja, se je Seletti spomnil na dečka in mu ponudil to mesto. Kljub temu, da mu je glasba predstavljala prioriteto, pa v šoli ni opustil humanističnih predmetov. Po štirih letih je Provesi naučil Giuseppeja vse, kar je vedel o glasbi. Tako so leta leta 1828 nastale že prve Verdijeve skladbe, med njimi tudi uvertura v Seviljskega brivca. Takrat je mesto prvega glasbenika v Italiji zasedal Rossini.
Leta 1831 se je osemnajstletni Giuseppe preselil k Barezzijevim, naslednje leto pa odpotoval v Milano, da bi se vpisal na konservatorij in nadaljeval s študijem glasbe. K tej odločitvi je najbolj vplival prav Barezzi, kateremu je Verdi vedno izkazoval toplo, sinovsko hvaležnost. Giuseppe se je zaljubil v Barezzijevo najstarejšo hči Margherito, nekaj mesecev mlajšo od njega. Barezzi se nad tem ni razburjal, saj je vedel, kako pameten in pokončen je njegov bodoči zet. Svetoval pa mu je, naj hodi po gledališki glasbeni poti, ki je tedaj veljala za najbolj resno in donosno. Leta 1832 je po Barezzijevem posredovanju Giuseppe dobil štipendijo v neki zastavljalnici.
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na
startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
