Prolog
Poštna kočija se je bližala Salzburgu. Med potniki je bil majhen, vitek, eleganten starejši gospod s temnimi, živahnimi očmi in bujnimi lasmi. Ta potnik je bil signor Carlo Mozart, sin velikega Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki je potoval na počastitev stotega rojstnega dne njegovega očeta. Iz Coversaccia ob Comskem jezeru, kjer je živel na svojem majhnem posestvu, se je z vlakom odpeljal v Milano, od tam pa je moral nadaljevati pot s kočijo. Pred odhodom ga je njegov zdravnik posvaril, naj se zaradi njegovih let preveč ne napreza. Carlo je bil v Salzburgu zadnjič pred štirinajstimi leti, ko so na Michaelovem trgu odkrili spomenik njegovemu očetu. Takrat je tudi zadnjič videl svojega brata, ki je medtem že umrl. Mesto je imel najrajši izmed vseh, v katerih je živel.
Vse leto 1856 so že potekale slovesnosti, čeprav se je skladatelj rodil januarja. Mozartove opere so uprizarjali na Dunaju, v Rimu in Parizu, v Londonu in Moskvi ter v daljnem New Yorku in Rio de Janeiru. Vabili so ga od vsepovsod, kajti Carlo je bil zadnji poganjek v ponosnem drevesu Mozartovih. Dvainsedemdesetletni gospod je bil že vsega naveličan in bi se najraje zaprl na svojem posestvu, ko je iz Salzburga dobil prijazno povabilo na proslavo, ki so jo imeli v načrtu v septembru. Ker je imel to mesto rad, je povabilo sprejel, pripomnil pa je, da bi bil samo eden med mnogimi, ki bodo počastili ustvarjalca Don Juana.
Kočija se je približala Salzburgu. Zagledal je stari grad Mönchsberg, stolpe in zvonike cerkva in srebrnkasto reko Salzach. Počasi so se vozili po ulicah in se ustavili pred gostilno Grozd, kjer so za gosta rezervirali sobe. Ko je Carlo stopil iz kočije, so ga pozdravili trije mestni svetniki in mu prijazno izrekli dobrodošlico. Ker so videli, da je stari gospod utrujen od dolge poti, so se kmalu poslovili, mu zaželeli počitek in mirno noč.
Carlo si je najprej privoščil kopel, potem pa stopil na balkon. Na malem trgu pred gostilno se je zbralo precej ljudi. Ko so spoznali Mozarta, so pričeli vzklikati, godba se je oglasila, pod Carlovim balkonom pa se je ustavil sprevod mladih deklet in fantov v salzburških narodnih nošah. Ko je dal nek deček znamenje s plamenico, je vse v trenutku utihnilo, dirigent pa je dvignil svojo paličico. Skozi blago zgodnjejesensko večerno ozračje Salzburga so se zaslišali akordi prelepe skladbe Eine kleine Nachtmusik.
Celoten povzetek knjige lahko dobite zastonj na
startni strani, če pravilno odgovorite na tri enostavna vprašanja.
